»oba pesnika, rojena ob zarji tragičnega 20. stoletja, ob svojih pesniških začetkih boleče soočala s 'krizo verza', kakor je francoski simbolist Mallarme označil izčrpanost tradicionalnega pesniškega jezika, predvsem metrike, na kateri je temeljil.«
»Tako kot običajno rečemo, da so Grki pisali grške tragedije bolj za naš čas kot za svoj čas, lahko rečemo tudi za Kosovela.«
»Če začnemo že leta 1927, ko Span izda prvo posmrtno edicijo zbirko Kosovelovih pesmi, vidimo, da je v njej zlasti vključena poezija, ki je bila sprejemljiva tedaj...«
»Počasi se sprehodi proti mikrofonu, z rokami v poševnih sprednjih žepih, palca kažeta drug proti drugemu. Ko začne brati, se mu kolena upognejo, desnica zaniha naprej in nazaj – kot neandertalcu, ki si čestita, ko je vrgel prvi kamen.«